Novice

kritike in recenzije

Blind (2014)

Blind (2014)

Filmski kotiček, 8. januar 2015 ― Slovenski naslov: SlepaDržava: NorveškaLeto: 2014Žanri: DramaDolžina: 91' ,  Imdb Režija: Eskil VogtScenarij: Eskil VogtIgrajo: Ellen Dorrit Petersen, Henrik Rafaelsen, Marius Kolbenstvedt, Vera Vitali Naši pogledi na svet in življenje so različni. Dojemanje stvari, dogodkov in vsega ostalega, kar lahko zaznamo s kakšnim izmed naših čutov so odvisni od številnih dejavnikov in perspektive, oziroma točke opazovanja. S spremembo perspektive stvari pogosto postanejo drugačne, jih vidimo in doživljamo v drugačni luči. Kaj pa se zgodi, če naenkrat ostanemo brez te izjemno pomembne vizualne komponente, ki je nosilni parameter naše percepcije sveta? Kako doživljamo okolico in ljudi, ko ostanemo brez najpomembnejšega receptorja za detekcijo življenja okoli nas? Ali takšna nesreča lahko povsem spremeni naš pogled na svet in ali je sploh mogoče nadomestiti izgubo tako pomembnega čuta? V takšni situaciji se je znašla Ingrid, ko je naenkrat izgubila vid. Prilagajanje na svet teme v takšnih primerih ni enostavno, saj Ingrid ni bila rojena s to okvaro, niti je postopoma oslepela, zato je privajanje na življenje brez oči toliko težje. Od izgube vida dalje Ingrid ne želi zapustiti varnega zavetja svojega doma, čeprav ji mož Morten poskuša na vsak način dopovedati, da bo prej ko slej morala zapustiti stanovanje in se soočiti z zunanjim svetom. Toda Ingrid ne upošteva moževih sugestij in vztraja pri svoji odločitvi. Čas si krajša s poslušanjem televizijskih oddaj in glasbe, s pomočjo posebnega računalniškega programa pa že nekaj časa piše izmišljeno zgodbo, v katero vse pogosteje vključuje utrinke iz svojega resničnega življenja. Vzporedno z razvojem njene zgodbe spremljamo življenje še dveh oseb. Einar je sramežljiv samec, ki je svojo samoto včasih blažil s spletno pornografijo, zdaj pa ga bolj zanima opazovanje žensk iz krvi in mesa. Še posebej so mu všeč dolgolaske, posebne pozornosti pa je deležna Elin, ki živi v stavbi nasproti njegove. Einar jo pogosto opazuje, vendar nima pog

[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Maja Gal Štromar – Potaknjenci

Koridor, 8. januar 2015 ― Založba: Goga Leto izdaje: 2014 Potaknjenci, roman Maje Gal Štromar, v središče zgodbe postavljajo Patrika, očeta dveh otrok in brezposelnega ljubitelja botanike, ki ga preživlja njegova veliko bolj uspešna žena. Patrik se skozi življenje prebija brez kakršne koli volje - že v najobčutljivejšem življenjskem obdobju so mu jo ubile ženske (predvsem mama in babica), ki so mu ukazovale, kaj lahko čuti in česa ne, kaj lahko dela in česa naj se vzdrži. Rečeno mu je bilo, da mora biti vselej in povsod na uslugo svoji sestri, ženi, materi in otrokom. Da naj uboga in se žrtvuje za druge. Brezpogojno. Patrik zase pravi, da je »križanec brojler, namenjen pitanju«. Verjame, da lahko vzdrži to neskončno podrejanje ciljem drugih. Zdi se, da je Patrik kriv že samo zato, ker se je rodil kot moški. Pisateljica na to namiguje tudi z omembo hmelja, ki se mu odreže moške dele, da bi se povečal hektarski odnos, kar je alegorija na kastracijo moškosti oz. vse, kar se pod tem pojmom skriva. Patrik je definicija kastriranega moškega, kar bralec izve na koncu romana – je namreč neploden. Njegovi otroci so potaknjenci, podtaknili so mu jih brez njegovega vedenja. Prav tako si Patrik ni izbral svoje žene, ki mu jo je »podtaknila« njegova mama. Ženi je ime Vladena, kajti ona je vladar družine in nadzoruje dogajanje v njej. V romanu Maje Gal Štromar nič ni naključno, vse se povezuje v gosto mrežo simboličnih namigov. Paradoks o želvi, ki je Ahil nikoli ne dohiti, je še ena alegorija za Patrikovo nezmožnost udariti po mizi in narediti nekaj samo zase. Omeniti velja, da Maja Gal Štromar uporablja mnogo različnih postopkov, da bi svojo zgodbo ohranila živo in dinamično. Pojavljajo se kuharski recepti, kriminalistična poročila, psihiatrično mnenje, »ljubezensko« pismo in astrološke analize. To raznovrstnost podkrepijo stavki, izrečeni v nemščini, italijanščini, srbohrvaščini in latinščini. Če k temu dodamo še dejstvo, da se zgodba bere kot kriminalka, saj je že na prvih straneh izpisano kriminal
Svojska, edinstvena osebnost

Svojska, edinstvena osebnost

Pogledi, 8. januar 2015 ― Sredi novembra se je v Ljubljani mudil veliki Jean-Louis Comolli, filmski teoretik (pisec in urednik slovite francoske revije Cahiers du cinéma) in praktik (režiser filmov La Cecilia, Mozartov koncert). Ob njegovem obisku je izšel slovenski prevod dela Film proti spektaklu. Comolli je resnično svojska osebnost filmskega sveta, eden redkih teoretikov, ki artikulacijo lastne misli nadaljuje ne samo v domeni dokumentarnega, temveč tudi igranega filma. 
A Most Wanted Man (2014)

A Most Wanted Man (2014)

Filmski kotiček, 6. januar 2015 ― Slovenski naslov: Najbolj iskani človekDržava: VB, ZDA, NemčijaLeto: 2014Žanri: TrilerDolžina: 122' ,  ImdbRežija: Anton CorbijnScenarij:  Andrew Bovell, John le Carré (knjiga)Igrajo: Philip Seymour Hoffman, Grigoriy Dobrygin, Rachel McAdams, Willem Dafoe, Daniel Brühl, Nina Hoss, Homayoun Ershadi Tudi z drugim letošnjim zapisom se na nek način poslavljam od še enega izjemnega igralca (prvi letošnji zapis je bil posvečen zadnjemu filmu Jamesa Gandolfinija). Philip Seymour Hoffman je v dobre dve desetletji dolgi igralski karieri postal igralski velikan in človek, čigar ime bo z zlatimi črkami zapisano v zgodovino filma. Verjamem, da vsak filmski navdušenec skozi leta druženja s sedmo umetnostjo gradi poseben odnos do igralcev in filmskih ustvarjalcev, s skupno kilometrino pa prihaja do skorajda familiarne navezanosti na nekatera igralska imena. Hoffman je bil eden izmed mojih osebnih favoritov, ki sem ga prvič zares spoznal v Solondzovi Sreči (Happiness, 1998) in od tu naprej budno spremljal razvoj njegove igralske kariere. Seveda, Philip se je tudi pred Srečo pojavljal v stranskih vlogah (odmevnejša nastopa sta tista v Vonju po ženski in Vročih nočeh), vendar sta šele Solondzov film in leto mlajša Magnolija (po Vročih nočeh ga je k sodelovanju znova povabil P.T. Anderson) dokončno potrdila, kakšen igralski biser v nastajanju je P.S. Hoffman. Najbolj iskani človek dejansko ni njegov zadnji projekt; sodeloval je tudi pri franšizi Igre lakote, a ker se je pred zaključkom snemanja najnovejšega nadaljevanja poslovil, in ker je v naslovni stvaritvi odigral svojo zadnjo glavno vlogo, bo zame njegov nastop tu nekako obveljal za poslovilnega. Tudi zato, ker je Najbolj iskani človek sodi med tiste filme, po katerih se ga bom spominjal. Tu Hoffman igra Güntherja Bachmanna, vodjo posebne nemške protiteroristične enote, ki deluje v nejasno določenih zakonskih okvirjih; operacije in ukrepi, ki jih izvajajo njegovi možje so namreč pogosto v navzkrižju z veljavnimi zakoni. Pr

[VIZUALNE UMETNOSTI: tuje] Komentar razstave: Peter Kogler

Koridor, 6. januar 2015 ― Muzej sodobne umetnosti Zagreb 18.12.2014–20.2.2015 Kustosinja: Snježana Pintarić Avstrijski umetnik Peter Kogler, znano ime mednarodne umetniške scene zadnjih trideset let, se predstavlja zagrebški javnosti v Muzeju sodobne umetnosti. Rojen je bil v Innsbrucku leta 1959, dvajset let kasneje pa je zaključil študij na likovni akademiji na Dunaju, kjer tudi danes deluje in živi z ženo arhitektko. V 80. letih, ko je formiral svoj slog, je živel v umetnostnih žariščih - New Yorku in Los Angelesu, kjer je vpijal metode tedanjih umetnikov, kot so John Baldessari, Mike Kelley in Raymond Pettibon. Ta najpomembnejša leta so odredila smer, v kateri še danes deluje – zanimali so ga pop art, minimalizem, znanstvenofantastični filmi, leta 1984 pa se je začel ukvarjati tudi z računalniško umetnostjo. Kot ostali predstavniki srednje generacije avstrijskih umetnikov (Franz Graf, Heim Zobernig in Erwin Wurm), ki so svoje delovanje začeli v istem času, je tudi Kogler začel svojo umetniško pot sprejemavši tradicijo konceptualne in medijske umetnosti ter z raziskovanjem področij, v katerih se mešajo različne discipline in mediji – performans, video, film, slikarstvo, računalniška umetnost, skulptura in arhitektura. Med leti 1993 in 2005 je bil zaposlen kot profesor Računalniške in video umetnosti na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju, od leta 2008 pa svoje znanje grafike prenaša na študente Akademije likovnih umetnosti v Münchnu. O njegovi kvaliteti govorijo njegova dela, ki so bila razstavljena na mnogih prestižnih mednarodnih razstavah; na Beneškem bienalu (1986, 1993, 1995), na Documenti IX (1992) in Documenti X (1997) v Kasslu. Ob tem je imel veliko število samostojnih razstav: v Schirn Kunsthallu v Frankurtu na Majni; v Lizboni; v paviljonu Secesije na Dunaju 1987; v Ženevi; v Kunstvereinu v Hannnovru; v MoMA v New Yorku itn. Mnoga svoja dela je predstavil tudi na javnih prostorih: na postaji podzemne železnice na Karlsplazu na Dunaju (2012); na želežniški postaji v Gradcu
še novic